»FORUM PROTI SEŽIGALNICI«

Ustanovna listina

1. Pobuda

Pobudnice in pobudniki »Foruma proti sežigalnici v Kidričevem« (FPSK) ustanavljamo civilnodružbeno pobudo, ki želi nadgraditi delo dosedanje Civilne iniciative proti sežigalnici (CIPS) s širitvijo zastavljenih ciljev in nalog tudi na druge akterje. Njegov namen je ob lokalni civilni družbi k sodelovanju pritegniti druge civilne iniciative, nevladne organizacije, društva, zveze in sorodne organizacije, kakor tudi posameznike iz širše javnosti, s katerimi delimo prepričanja in argumente o nesmotrnosti izgradnje sežigalnic bodisi v celotnem slovenskem prostoru ali  ožjem: v občini Kidričevo. Kot samostojen subjekt se bo »Forum proti sežigalnici v Kidričevem« vključeval v sorodne koalicije, zveze in organizacije s podobnim poslanstvom bodisi v Sloveniji ali tujini.

2. Cilji in smotri

USTAVITEV POSTOPKOV GRADNJE IN MORATORIJ

Osnovna operativna naloga FPSK je, da s pomočjo strokovne javnosti doseže ustavitev vseh postopkov za izgradnjo sežigalnice v Kidričevem in da sodeluje zoper aktivnosti glede izgradnje sežigalnic drugje v Sloveniji. FPSK se pridružuje slovenskim nevladnim okoljskim organizacijam, ki predlagajo moratorij na izgradnjo sežigalnic do leta 2015.  FPSK se zavzema za decentraliziran sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, kjer bo poudarek na minimiziranju snovnih tokov odpadkov, ponovni uporabi, obnovi ali reciklaži že  prej uporabljenih surovin.

VOLJA LOKALNE SKUPNOSTI

FPSK se ustanavlja s ciljem in idejo, da v javnosti predstavi in zagovarja stališča tistih prebivalcev Kidričevega in okolice, ki so se leta 2001 na referendumu složno in z več kot 92 odstotki opredelili zoper gradnjo sežigalnice v Kidričevem, kakor tudi vseh tistih, ki ji danes nasprotujejo. V tem smislu zagovarja svoje državljanske pravice, zahteva upoštevanje volje lokalne skupnosti in opozarja na možnosti manipulacije z njo.

OCENA NAPAK

Naslednji cilj FPSK je, da s pomočjo okoljevarstvenih, ekonomskih, energetskih, socioloških in drugih ocen, strokovnih mnenj in analiz spodbuja in organizira razprave, ki govorijo o nepotrebnosti, zgrešenosti, neekonomičnosti, nevarnosti in drugih relevantnih okoliščinah, povezanih z namenom gradnje sežigalnice v Kidričevem, ter da na ta način sooblikuje sežigalnicam naklonjeno laično javno mnenje, preparirano s strani načrtovalcev sežigalnice in državnih uslužbencev. V ta namen se povezuje z okoljskimi organizacijami in okoljevarstveniki ter drugimi strokovnjaki iz omenjenih področij in podpira oblikovanje široke interesne koalicije na tem področju.

OZAVEŠČANJE

FPSK osvešča in opozarja krajane ter širšo javnost na postopke, povezane z izgradnjo, pa tudi na nepravilnosti in netočnosti, povezane s temi postopki in načrti, pripravo zakonodajnih dokumentov, programov ravnanja z odpadki in drugimi aktivnosti, ki potekajo v zvezi s tem.

OPOZARJANJE NA ALTERNATIVE

FPSK opozarja na alternativne načine ravnanja z odpadki (ti. Zero Waste strategijo), na zastarelost načel, ukrepov in ciljev države, ki se preveč osredotočajo le na problem odstranjevanja odpadkov, torej na zmanjševanje količin odloženih odpadkov. Vztrajanje ministrstva na postavitvi sežigalnic recimo neposredno zavira vzpostavitev in delovanje učinkovitega sistema ločenega zbiranja in snovne izrabe odpadkov.

NEPRIMERNOST KIDRIČEVEGA KOT LOKACIJE

FPSK zagovarja neprimernost lokacije Kidričevo za morebitno izgradnjo sežigalnice zavoljo preobremenjenosti okolja (halde rdečega blata naj bi celo »sanirali« s pomočjo prekrivanja s sto tisoč ton pepela in žlindre iz sežigalnice!) ter prevelike in zdravju škodljive koncentracije težke in umazane industrije v tem okolju. Podtalnica v Dravskem polju, ki je največji bazen pitne vode v Sloveniji, zaradi herbicidov in pesticidov že zdaj predstavlja ekološko bombo za to regijo. Dodatno obremenjevanje že prekomerno obremenjenih in devastiranih okolij ali narave je nesmiselno, škodljivo in nevarno.

3. Načela delovanja

KDO JE LAHKO ČLAN ALI ČLANICA FORUMA

K FPSK se lahko priključi vsak, ki se strinja z izhodiščnimi načeli te listine in je pripravljen po svojih močeh prispevati k njegovemu delovanju, ki se zavezuje k neizključljivim stališčem in sprejemanju neizključljivo podanih drugačnih stališč. Član/ica FPSK goji pri sebi in v izmenjavah z drugimi kulturo dialoga in  sposobnosti za prepoznavanje in spoštovanje različnosti, tudi če se z drugim ne strinjamo.

MOŽNOST SOODLOČANJA

FPSK deluje tako, da si prizadeva priboriti si legitimen prostor v procesih odločanja o okoljevarstveni problematiki, kar zadeva izgradnjo sežigalnic, ter javnost in državne institucije opozarjati na nepotrebnost ali nesmotrnost tehnologije ravnanja z odpadki, ki jo te prinašajo.

SPODBUJANJE K SAMOODLOČANJU

FPSK deluje tako, da spodbuja krajane Kidričevega, pa tudi vse druge državljanke in državljane, da o zadevah, povezanih z okoljem, v katerem živijo, ter zdravjem, ki je od tega okolja odvisno, odločajo samostojno in sami. FPSK si prizadeva uveljavljati mnenja lokalne skupnosti v celoti, kar zadeva procese odločanja, upravne postopke in sprejemanje zakonodaje, ko so ti povezani z okoljskimi, zdravstvenimi in drugimi vidiki, izhajajočimi iz projektov izgradnje sežigalnic.

POLITIČNO POVEZOVANJE

FPSK ni politična iniciativa, vendar se ne bo odpovedal tudi političnemu delovanju in povezovanju s političnimi akterji, kolikor bo presodil, da lahko tudi na ta način udejanji svoje ideje in načela in kolikor to delovanje sme in lahko zadeva načela javne in demokratične dejavnosti.

IZJAVE ZA JAVNOST

FPSK v svojem skupinskem delovanju spremlja in analizira dogajanja javno na ta način, da o svojem skupinskem delovanju izdaja sporočila za javnost. Za oblikovanje stališč v čim širšem krogu zainteresiranih ter odkrito razpravo bo Forum po potrebi organiziral okrogle mize, domače in mednarodne predstavitve, posvete in predstavitve za javnost in medije.

ORGAN BREZ VODSTVA

FPSK želi biti demokratičen samostojen kolektiven organ brez vodstva, predsedstva ali kakšnega drugega telesa. Za potrebe nastopanja javnosti se FPSK vsakokratno odloča na podlagi mnenja članov. Za posamezne aktivnosti odgovarjajo projektni vodje, ki so pri izvajanju avtonomni v okviru mandata, ki jim ga določi FPSK.

PODPORA VEČINE

V javnem delovanju FPSK nastopa po načelih demokratičnosti odločanja. Le stališča, sklepe in izjave, ki imajo podporo večine opredeljenih članic/članov FPSK, je dovoljeno javno objaviti kot izjave Foruma. Noben/a članica/član Foruma ne sme kot izjave Foruma javno predstavljati sklepov ali stališč, ki jih ne podpira večina. Vsak član/članica FPSK se lahko v javnih nastopih predstavlja kot član/članica Foruma, tudi če ne zagovarja večinskih mnenj članstva Foruma – vendar mora v primeru, da zagovarja manjšinsko mnenje, javnosti to tudi pojasniti.

4. Stališča Foruma glede sežigalnic

NESPREJEMLJIVOST SPLOŠNIH USMERITEV

Kot zatrjujejo nekateri okoljevarstveniki (med drugimi g. Albin Keuc iz društva Gaja), nevladne organizacije v Sloveniji že leta opozarjajo na negativne vplive sežigalnic na okolje in zdravje ter njihovo nezdružljivost s strategijo večje snovne učinkovitosti, vendar Ministrstvo za okolje in prostor aktivno podpira sežigalnice odpadkov in jih promovira kot najcenejši in okolju prijazen način ravnanja z njimi. Leta 1996 so bile oblikovane Strateške usmeritve  RS za ravnanje z odpadki (SURO), ki so danes zastarele tako glede na uporabljena načela, kot glede ukrepov in zastavljenih ciljev. Njihova značilnost je, da se osredotočajo predvsem na problem odstranjevanja odpadkov, torej na zmanjševanje odloženih količin. Kot najučinkovitejši način reševanja problema navajajo dve sežigalnici komunalnih odpadkov. Vsi kasnejši programi in podzakonski akti temeljijo na usmeritvah tega strateškega dokumenta. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo tako že od leta 1996 dalje aktivno podpira sežigalnice odpadkov in jih brez posluha za pripombe slepo promovira kot najcenejši in okolju prijazen način ravnanja z njimi.

PRIREJANJE ZAKONODAJE

Od leta 1996 velja Kidričevo za potencialno lokacijo postavitve ene od sežigalnic. Leta 2001 je v lokalni skupnosti potekal referendum, na katerem se je več kot 92% prebivalcev opredelilo proti sežigalnici. Ministrstvo izid referenduma ignorira s trditvijo, da gre za nezavezujoč referendum. Leta 2002 je bil sprejet  Zakon o graditvi objektov in sežigalnice odpadkov so postale objekt posebnega nacionalnega pomena. FPSK bo opozarjal na poskuse spreminjanje zakonodaje na lokalni in državni ravni, ki poskušajo izsiliti izgradnjo sežigalnic mimo volje lokalne skupnosti, okoljevarstvenih, prostorskih in drugih aktov, pravilnikov in zakonov na način njihovega prirejanja in spreminjanja.

NEGATIVNE IN ZDRAVJU NEVARNE POSLEDICE

Nevladne organizacije že leta opozarjajo na negativne vplive sežigalnic na okolje in zdravje ter njihovo nezdružljivost s strategijo večje snovne učinkovitosti. Ministrstvo ta opozorila vztrajno zavrača z argumentom, da raziskave o negativnih vplivih temeljijo na zastarelih sežigalniških tehnologijah ter trditvah, da sežigalnice predstavljajo le pomemben člen v celotnem sistemu ravnanja z odpadki. Najbrž takšno stališče ministrstva prispeva k dejstvu, da v Sloveniji še ni bila opravljena raziskava o koncentracijah dioksinov v okolju in človekovem telesu. Slovenija je sicer podpisala Stockholmsko konvencijo, vendar ne tudi ratificirala. Države podpisnice konvencije so se zavezale izvajati ukrepe, ki bodo zagotavljali preprečevanje nastajanja 12 nevarnih snovi, od katerih so štiri stranski produkt sežiganja odpadkov.

NI UČINKOVITEGA SISTEMA LOČENEGA ZBIRANJA ODPADKOV

Do konca leta 2003 so lokalne skupnosti zavezane vzpostaviti sistem ločenega zbiranja odpadkov. V Sloveniji še nimamo vzpostavljenega učinkovitega sistema ločenega zbiranja in kompostiranja ostalih biološko razgradljivih odpadkov, čeprav ti predstavljajo več kot 39% komunalnih odpadkov (MOP je objavil predpise, ki uvajajo obvezno ločeno zbiranje). Z njihovim ločenim zbiranjem lahko bistveno znižamo količino odstranjenih odpadkov, ki na odlagališčih povzročajo vrsto problemov. Sistem za ločeno zbiranje in snovno izrabo komunalnih odpadkov tudi ne postavlja določenih ciljev in rokov za doseganje teh ciljev. Vztrajanje ministrstva na postavitvi dveh sežigalnic pomeni neposredno zaviranje vzpostavljanja in delovanja učinkovitega sistema ločenega zbiranja in snovne izrabe odpadkov in za naslednjih 20 – 25 let preusmerja 55% vseh odpadkov v tehnologijo za uničevanje obnovljivih in neobnovljivih virov! Danes poznamo boljše, cenejše in manj problematične načine ravnanja z odpadki, ki ne le varujejo zdravje ljudi in okolje, ampak prinašajo tudi druge prednosti: delovna mesta, zniževanje porabe pogostokrat neobnovljivih naravnih virov, gospodarnejše ravnanje z odpadki.

SPORNOST OSNUTKA OPERATIVNEGA PROGRAMA

a. Osnutek operativnega programa (OOP bo naša okrajšava za »Operativni program odstranjevanja odpadkov s strategijo zmanjševanja odloženih količin biološko razgradljivih odpadkov za obdobje od 2003 do konca 2008«), ki se tudi po upoštevanju pripomb verjetno ne bo bistveno spremenil, podaja analizo obstoječega ravnanja z odpadki, ki kaže slabo celotno sliko. Politika ravnanja z odpadki je neambiciozno zastavljena predvsem na področju ločenega zbiranja odpadkov, nekoordinirana in nezadostno predstavljena javnosti.

b. Posebej zaskrbljujoče  je dejstvo, da so količine ločeno zbranih nevarnih frakcij komunalnih odpadkov izredno majhne. Po ocenah trenutno ločeno zberemo zgolj 11% teh frakcij. OOP ne ponuja ukrepov, s katerimi bi povečali učinkovitost njihovega ločenega zbiranja. Enako velja tudi za bolnišnične odpadke. Večina nevarnih odpadkov bo torej ostajala v mešanih odpadkih, namenjenih za sežig.

c. Kar zadeva obveščanje javnosti, je OPP sporen še posebej v tistem delu, ko govori o »nevtralizaciji odpora« mnenja lokalne skupnosti, kar zveni nedopustno in razkriva nepripravljenost in neposluh za dialog ter izigravanje lokalne skupnosti. S takim stališčem je vsaka beseda o sodelovanju z njo postavljena na laž, še preden pride do kakršnegakoli kontakta in pogovora. Nesprejemljivo je, da OOP nima izdelanega podrobnega načrta vključevanja, obveščanja in izobraževanja javnosti.

d. V Sloveniji celotna zakonodaja na področju odpadkov temelji na načelu »onesnaževalec plača« in v celoti ignorira načelo »odgovornost proizvajalca«. Tako so za ravnanje s komunalnimi odpadki finančno in fizično odgovorne lokalne skupnosti, ki pa nimajo praktično nobenega vpliva na oblikovanje izdelkov in embalaže ter uporabljene materiale, kot tudi ne na vzpostavitev zadostnih kapacitet in sistema ponovne uporabe, recikliranja in kompostiranja.

e. OOP vrednoti vpliv zmanjševanja odloženih biološko razgradljivih odpadkov na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. V izračunih je upoštevan zgolj metan iz odlagališč, ne pa tudi emisije CO2 iz sežigalnic. OOP prezre raziskavo Evropske komisije (Waste management options and climate change) ki je ugotovila, da ima sežig odpadkov boljši učinek na zmanjševanje količin toplogredih plinov le v primeru, ko gre istočasno tudi za pridobivanje energije in toplote. Pa še to zgolj v primeru, ko je pridobljena energija zamenjava za energijo, pridobljeno s premogom. Naslednji način ravnanja z odpadki, ki v največji meri znižuje emisije toplogrednih plinov je sistem kompostiranja, recikliranja in odlaganja ostankov. V Sloveniji je razmerje v proizvodnji električne energije naslednje: 37% TE, 35% NEK, 28% HE. Le 1/3 energije je pridobljene s premogom, zato je vrednost zmanjševanja količin toplogrednih plinov s sežigom odpadkov majhna.

f. Poleg tega OOP kot posredni učinek navaja izrabo s sežigom odpadkov pridobljene energije. Program tako zanemarja dejstvo, da se z upoštevanjem celotnega življenjskega cikla izdelkov, sežiganje odpadkov izkaže kot porabnik energije in ne proizvajalec. Kalorična vrednost večine izdelkov predstavlja le majhen del celotne energije, ki je bila potrebna za pridobivanje in predelavo surovine, izdelavo izdelka in transport na trg. Vsa ta energija je s sežigom izdelka v sežigalnici izgubljena.

Ob tem je potrebno omeniti tudi problematiko sežiganja odpadkov in pričakovanega subvencioniranja odkupa v sežigalnicah pridobljene električne energije. Slovenska zakonodaja namreč sežigalnice umešča med energetske objekte, ki lahko pridobijo status kvalificiranega proizvajalca električne energije. Tako slovenska zakonodaja predvideva subvencioniranje uničevanja naravnih virov preko tehnologije, ki se z upoštevanjem celotnega življenjskega cikla izkaže celo kot porabnik in ne proizvajalec energije. Po preliminarnih ocenah, bi takšno subvencioniranje za eno sežigalnico lahko znašalo tudi do 3 milijarde SIT na leto.

g. OOP ugotavlja, da je z vidika zmanjševanja emisij toplogrednih plinov izgradnja dveh sežigalnic nujna. Besedilo ne podaja nepristranskih in podrobnih ocen o drugih možnostih zniževanja emisij toplogrednih plinov. Razen centraliziranih sistemov kompostiranja, ne posveča pozornosti inovativnim in investicijsko skromnejšim možnostim izločevanja biološko razgradljivih odpadkov ter različnim oblikam kompostiranja.

ZMOTE IN PREVARE GLEDE SEŽIGALNIC

Kot so ugotovile že nekatere druge pobude proti sežigalnicam v Slovenije in nevladne okolje organizacije (avtorici Erika Oblak in Maja Bavdaž), temelji vztrajanje pri izgradnji sežigalnici na nekaterih zmotnih in varljivih prepričanjih o njih.

a. Prvo zmotno prepričanje je, da je sežig zdravju neškodljiv način odstranjevanja odpadkov. To ne drži. Sežig je nekoč res veljal za najučinkovitejši način odstranjevanja odpadkov, toda industrializacija pa je vsebino odpadkov bistveno spremenila. Množična proizvodnja kemikalij in plastike je sežig spremenila v kompleksen, drag in za okolje in zdravje ljudi močno tvegan način ravnanja z odpadki. Ena od najbolj nepredvidljivih in nevarnih tveganj predstavljajo popolnoma nove in izredno nevarne kemične spojine, ki nastajajo med procesom sežiga. Poleg težkih kovin kot so živo srebro, svinec, arzen, talij in kadmij, so med njimi tudi  dioksini in furani. Dioksin lahko po nevarnosti primerjamo le s plutonijem. V naravi je zelo obstojen, organizem ga ne more razgraditi ali izločiti iz telesa.V maščobi ljudi in živali se kopiči v vedno večjih količinah in edina možnost, da ga organizem izloči, je preko materinega mleka in placente. Zato je še posebej nevaren za otroke doječih mater. Dioksin je rakotvoren, kar je pokazala obsežna študija CNIID, francoskega državnega centra za neodvisne informacije, ki je analizirala vpliv na okolje v primeru 70 sežigalnic v Franciji (vir: www.cniid.org).

b. Drugo zmotno prepričanje je, da s sežigom zmanjšamo volumen in težo odpadkov. Navajajo se številke o 90% zmanjšanju volumna odpadkov. To ne drži. Če  bi upoštevali samo ostanke pepela, je dejanska številka približno 45%. Teža odpadkov naj bi se zmanjšala na tretjino. Tudi to se nanaša le na pepel in zanemarja ostale emisije v obliki plinov.

c. Tretje zmotno prepričanje je, da sežigalnice zmanjšujejo potrebo po klasičnih odlagališčih. To ne drži. Sežig pogosto napačno dojemamo kot način odstranjevanja odpadkov, kot zadnjo fazo življenjskega cikla materialov ali izdelkov. Sežig zaradi velikih količin ostankov pravzaprav vzpodbuja uporabo odlagališč. Ostanki po sežigu, tudi pepel, so lahko zelo nevarni in strupeni, vsebujejo namreč koncentrirane količine živega srebra, svinca kadmija in drugih težkih kovin, kot tudi dioksine in še neznane strupene spojine. Odlaganje strupenega pepela na okoljsko sprejemljiv način je problematično in zelo drago, ter sprejemljivo le za najbogatejše družbe. Če z njim ne ravnamo pravilno, pa predstavlja kratkoročno in dolgoročno nevarnost za okolje in zdravje ljudi.

d. Četrto zmotno prepričanje je, da je s sežigom recikliranje postalo nepotrebno. To ne drži. Ko investitorji, vlade in lokalne skupnosti postavijo sežigalnico, pogosto nimajo več denarja za vlaganje v ukrepe za zmanjševanje količin nastalih odpadkov. Tako sežig neposredno tekmuje z ostalimi načini za ravnanje z odpadki, kot sta zmanjševanje na izvoru, ponovna uporaba in recikliranje. Zaradi velikih stroškov postavitev naprave za sežig je pogosto praksa, da izvajalec podpisuje dolgoročne pogodbe z dobavitelji odpadkov. Dobavitelj je tako zavezan a 20 - 25 letno dobavo s pogodbo določene količine odpadkov. Če je torej dobavitelj tudi finančno sposoben za vlaganje v recikliranje ali ponovno uporabo odpadkov, pa teh ne more zmanjšati, ker ga k temu sili pogodba in ponavadi tudi visokepogodbene kazni, s katerimi izvajalec zavaruje svojo investicijo v sežigalnico. Pri odločanju o strategiji ravnanja z odpadki moramo torej upoštevati dejstvo, da gre za dolgoročno odločitev med dvema izključujočima se možnostma.

e. Peto zmotno prepričanje je, da s sežigom lahko pridobimo več energije kot z recikliranjem. To ne drži. Recikliranje prihrani več energije, kot jo sežigalnica lahko proizvede. V ZDA sta bili v letih 1993 in 1994 opravljeni dve raziskavi o pridobivanju energije s sežiganjem odpadkov. Če bi v ZDA sežgali vse komunalne odpadke v sežigalnicah, bi te prispevale manj kot 1% potrebne energije. Če pa bi namesto sežiga enake odpadke reciklirali, bi prihranili 3 -5 krat več energije. Razlog za to je dejstvo, da lahko sežig izkoristi le del kalorične vrednosti odpadkov. Ne more pa prispevati k prihrankom energije med pridobivanjem, obdelavo in izdelavo izdelkov in materialov ter transportom na trg. Leta 1997 je Evropska komisija izdelala študijo o stroških in koristih ravnanja z odpadki in ugotovila, da je celo odlaganje komunalnih odpadkov cenejše in energetsko učinkovitejše kot sežiganje.

ALTERNATIVE RAVNANJA Z ODPADKI

FPSK se pridružuje nevladnim organizacijam in posameznikom, ki se v ravnanju z odpadki zavzemajo za ti. Zero Waste (brez odpadkov) strategijo. Zanjo se danes  uspešno odločajo ekološko najbolj napredna podjetja - npr. Hewlett Packard, mesta - npr. Canberra in celo države – na primer Nova Zelandija, pred kratkim pa se ji je pridružila tudi ameriška država California.

Zero Waste strategija predvideva dvojno odgovornost. Lokalne skupnosti morajo najprej maksimalno izkoristiti možnosti ponovne uporabe, recikliranje in kompostiranja. Na drugi strani pa mora industrija preoblikovati vse sestavine izdelkov, ki jih ni možno ponovno uporabiti, reciklirati ali kompostirati. Oboji, tako lokalne skupnosti, kot industrija morajo prilagoditi nesmotrno ravnanje, kot je pretirana uporaba embalaže ali prevelika poraba. Iz tega izhaja tudi princip oblikovanja izdelkov. Cilj strategije ni 100% odstranjevanje odpadkov, njen cilj je preprečevanja nastajanja odpadkov. Ironija je, da uničevanje in onesnaževanje, ki ga povzroča industrija, ponavadi plačujemo davkoplačevalci in ne tisti, ki z njim kujejo dobiček. Stroški onesnaževanja in uničenja se vedno in povsod prenesejo na druge, na tiste torej, ki v dobičku pri izkoriščanju naravnih virov in onesnaževanju pravzaprav sploh niso udeleženi. Zato je iluzorno pričakovati pobude gospodarstva za ohranjanje okolja. FPSK bo tako po svojih močeh sodeloval pri oblikovanju svoje vizije za ravnanje z odpadki v Sloveniji. Nova Zelandija, ki je maja 2001 Zero Waste strategijo na državnem nivoju, poudarja priložnosti, kot so:

a.      Zero Waste strategija omogoča zaščititi, razvijati in izgraditi '100% čisto' znamko, s katero se lahko predstavlja kot čista, zelena turistična destinacija

b.     bo pomenila zaščitni znak zunanjim trgom (izvoz), da pridelki prihajajo iz ne onesnaženega okolja, brez skritih nevarnosti kot so dioksin in onesnažena podtalnica.

c.      z recikliranjem maksimalne količine materialov se bo zmanjšal uvoz primarnih surovin in zagotovila njihova maksimalna izraba.

d.     odlagališča so največji vir toplogrednih plinov in obsežno zmanjšanje odpadkov bo omogočilo izpolnjevanje obveznosti iz Kyotskega sporazuma. Noben drugačen način zmanjševanja teh emisij ne zagotavlja tolikšnega obsega pozitivnih rezultatov.

e.      lokalne skupnosti bodo lahko kontrolirale in obvladovale vedno bolj dragocene vire - odpadke lahko spremijo v bogastvo.

f.       s ponovno uporabo velike količine ločeno zbranega materiala se bo odprlo veliko novih delovnih mest.

g.     dolgoročni stroški ravnanja z odpadki se bodo občutno znižali in prihodnji rodovi bodo rešeni skrbi zaradi onesnaženja okolja.

h.     razvoj in inovacije bodo imele prosto pot, neomejeno z preživelim razmišljanjem industrijske dobe. Tako razvite tehnologije predstavljajo možnost izvoza na tuje trge.

i.        lahko bo ponosna na svoje pionirstvo pri pobudi za progresivno okoljevarstveno/družbeno strategijo.

Reciklažna industrija v Novi Zelandiji prinaša 2,5 milijonov $ (NZ) letno. Reciklažna industrija v Novi Zelandiji je ocenjena tudi kot pomemben izvoznik z velikim potencialom rasti. Majhen delež podjetij dosega za 85 milijonov $ (NZ) izvoza, ki ga primerjajo z vinarstvom z 127 milijoni $ (NZ). 72% podjetij, vključenih v reciklažno industrijo je ocenjevalo, da bo poleg 1736 zaposlenih, v naslednjih treh letih odprlo še nadaljnjih 287 delovnih mest. Poudarjajo tudi zagotavljanje delovnih mest za težko zaposljive kategorije delavcev z nizko izobrazbo v gospodarsko manj razvitih regijah. V FPSK menimo, da bi lahko v Sloveniji sledili takšnim zgledom.

Pripravljalna skupina Ustanovne listine FPSK:

Marija Škafar, Bogdan Škafar, Branko Hren, Danica Hren, Metka Sabath, Stanko Čurin, Boris Vezjak

Kidričevo, 1. december 2003